Ali sploh potrebujem osebnega trenerja?

Če mene vprašaš, ne. Kot jaz ne potrebujem frizerja. Pa zdravnika. Ker sem na Youtubu našla posnetek, kako skrajšati frufru in kako prepoznati prve znake vnetja jeter. Zadnje je seveda pretiravanje, prvo pa kar natančna primerjava. S to razliko, da svoje komično neenakomerno razrezane ostanke las lahko skrijem v čop in počakam, da zrastejo nazaj. Novih medvretenčnih diskov, na primer, pa ne najdeš niti na Aliexpressu[1].

Koliko imaš sodelavcev, sorodnikov, prijateljev (da ne omenjan prijatelja v ogledalu), ki že leta in leta “delajo na sebi”? Nenehno se odpovedujejo vsem sladkim pregreham, ure in ure in evre in evre puščajo v fitnesih, na stadionih ali kakšnih bolj eksotičnih lokacijah, pa so vendar, če bi morali povedati popolnoma iskreno, že od začetka faksa popolnoma enaki? Pa ne govorim zgolj o številki na tehtnici in številki kopalk. Predvsem imam v mislih ovire, ki jih njihovo telo zmore premagati, samozavest, ki jo občutijo, ko se lotijo nekega izziva…

Seveda se bodo hitro oglasili tisti, ki že nešteto let trenirajo sami, nimajo nobene zdravstvene težave, so fit kot gazele in je sploh njihovo življenje ena sama mavrica. Moj odgovor je: hvalabogu. Iskreno jim želim vso srečo tudi v prihodnje. Žal pa je realnost večine danes drugačna – čisto preveč ur sedenja, gibalni vzorci svetlobna leta od optimalnih, da o predstavah o “zdravi” prehrani in primerni vadbi niti ne govorim, vodijo v stanja, pri katerih so resnejše poškodbe zgolj češnjica na vrhu kupa sesirjene smetane.

Vloga trenerja ni, da nate kriči kot na kakega ameriškega marinca. Niti ni mišljeno, da bi ga plačeval zato, da se lahko z njim pohvališ, ali da te vsakih nekaj minut (iz spornih kotov) fotografira za družbena omrežja. On/ona je ob tebi zato, ker se je za to izobraževala, se posvetila tvoji specifični situaciji (naj gre za pretekle poškodbe, pomanjkanje časa ali strah pred kovinskimi predmeti) in samo zate oblikovala program, s katerim se varno in ekonomično začneš premikati proti svojim ciljem. In v primeru, da se to ne zgodi, je tam zato, da skupaj ugotovita, zakaj ne. Konec koncev telo ni stroj in trening ne matematična enačba.

EKSPERIMENT

Poskusi naslednje. Na področju, ki ga resnično o bvladaš (npr. svoj poklic) si zamisli preprosto vprašanje, ki bi ti ga nekdo, kot strokovnjaku, zastavil. Potem pa to vprašanje poguglaj in si oglej neumnosti, ki jih vidi tvoj potencialni spraševalec in jih sprejme kot resnico. Kot ti sprejmeš za resnično, kar prebereš na spletu ali revijah o zdravem življenju, treningih, hujšanju… Si predstavljaš?

KAJ SMO TOREJ UGOTOVILI?

Da torej povzamem in počasi zaključim, preden te izgubim. Trener je investicija, ki se nikakor ne približa plačilu položnic in kruha. Ne potrebuješ ga. Pa vendar… Če imaš s svojim telesom resne namene in ga nameravaš brez menjave rezervnih delov uporabljati še nekaj let, ti predlagam, da vsaj razmisliš o tej možnosti, preden se brezglavo zaženeš med fitnes pripomočke neznanega imena.

[1]Za tiste, ki slučajno ne veste, o čem govorim, preko spleta lahko naravnost iz Kitajske danes naročite skoraj vse. Od držala za zobno krtačko z vgrajenim bluetooth radiem, do profesionalne ribiške opreme. Žal pa ne držijo zaradi nevarnega treninga obrabljenih ali uničenih delov telesa…