Kako sva se pripravila na rekord?

Če živiš pod kamnom, z bratom sva ta teden podirala Guinnessov rekord v najdaljši prejadrani razdalji v športni jadrnici brez kabine. Brez postankov na kopnem in fizičnega stika z drugimi plovili sva neprestano jadrala več kot 84 ur, v katerih sva prepotovala približno 360 navtičnih milj, prejšnji rekord jih je znašal 331,5.

Ampak, to so tehnikalije. Danes se lotevamo vsebine.

Takšna stvar se morda na prvo žogo komu sliši kot prijeten dopust (ja, tebe mislim, prijazni MMC komentator iz kavča). Ampak, če predstavim stvar malo bolj barvito:

V 84 urah sva spala zelo malo, pa še to bolj nervozno dremala, kot dejansko globoko spala.

Hrane sva imela dovolj, časa za  pripravljanje pogrinjka s tremi hodi pa ne. Zato sva živela od čokoladic in domačih granola ploščic.

Voda naju je z vseh strani zalivala 24/7. Suhe obleke so bile od prvega dne naprej luksuzna dobrina, o kateri sva samo sanjarila.

Jadranje v tako majhni banjici je z razlogom šport. Telo ni nikoli čisto sproščeno, vedno se trudi loviti ravnotežje. Opravkov z jadri, krmilom in ostalo opremo nikoli ne zmanjka. Časa za počitek ne odrejaš sam, ampak vremenske in navigacijske razmere.

Vreme je k**ba. Čez dan naju je sonce na vsak način želelo spremeniti v sušeno mesnino. Ko pa je padel mrak, sva nervozno iskala karkoli suhega, kar bi lahko navlekla nase, pri čemer je mene kljub vsem poskusom nekontrolirano treslo še po težko pričakovanem sončnem vzhodu.

Hitro jadranje ni lahka stvar. Krmilo se ne premika samo od sebe, vrvi se vleče na takšni jadrnici na roko, brez vinčev in hidravlike, jadrnico je treba vsaj do neke mere poravnati, zato visiš čez rob, kot kaka opica.

Četudi sva se trudila do skrajnosti zatreti svojo tekmovalno stran in varčevati z energijo, kjer se je le dalo, je stvar, milo rečeno, izčrpavajoča.

K tej enačbi prištejmo zdaj še nepredvidene dodatne napore, kot je postavljanje težkega karbonskega jamborja (dvakrat!) sredi razburkanega morja in močnega vetra in plavanje za prevrnjeno barko v težkih razmočenih oblačilih… In imamo spodnjo sliko:

Upravičeno so naju torej že neštetokrat vprašali: Kako sta se na ta podvig pripravila? 

Psihične priprave so zajemale predvsem izogibanje druženju drug z drugim več, kot je bilo nujno potrebno, da se ne bi potolkla še pred odhodom. Da bi se ob tem pripravljala še tako, da bi na dežju poskušala spat na klopci pred hišo, nama ni ravno dišalo. Sedenje lačen v banji pod klimo se tudi ne sliši kot nekaj pretirano produktivnega.

Na tej točki bi torej besedo ali dve namenila samo fizičnim pripravam. In res, samo besedo ali dve.

Opisani fizični napori so zelo specifični. Zanašati sva se morala predvsem na splošno vzdržljivost in odpornost telesa. Baje smo podpohorci itak korenine, na to podlago pa sva oba skozi vse leto vsestransko precej pripravljena.

Redni treningi za moč so poskrbeli, da nama sile vetra niso predstavljale večjega problema. Če bi se morala vsakič, ko situacija terja nekaj moči najprej skregat, kdo od naju je dovolj močan, da to naredi in potem še 2 dni zdraviti posledice, ne bi prišla niti do Pule.

Vzdržljivostni treningi (hribolazenje, kolesanje, tekačenje, turnosmučarjenje in ostale matrarije) so zaslužni, da nisva po prvi noči leže na hrbtu pljuvala pene in obupavala nad svojimi pljuči.

Z ukvarjanjem z različnimi športi tekom življenja pa človek dovolj okrepi motorične spretnosti, da v stresni situaciji, ko so možgani že zdavnaj na off sploh še najde svojo glavo in okončine, da se ne odkotali z barke, ko drugi del ekipe na hitro brez opozorila vstane in da si lahko privošči sede malo zakinkat, med tem ko z mejno hitrostjo glisira proti jugu. Dodaj k temu še kako miselno uganko, pa se stvar morda ne bi tako dobro končala.

Je bilo to dovolj? Za naju tokrat ja.

Vrnila sva se v enem kosu, brez resnejših posledic (razen Marušinih ozeblin in Uroševih opeklin, ki jih seveda zanika). Že naslednji dan po pristanku sva se počutila skoraj kot nova. V prihodnjih dneh bova nadoknadila izgubljen spanec in kalorije, pa bo telo že pripravljeno na nove neumnosti.

In za konec še misel, ki povzame mentaliteto ekipe Doma v svojem telesu:

Občutek, da se lahko podaš na dogodivščino, kot je ta in veš, da te telo ne bo pustilo na cedilu, da mu zaupaš in se v njem počutiš varno, je res neprecenljiv.