Projekt Plaža 2019 prvič: Prav dobro je pravzaprav res prav dobro!

Predgovor:

Tole bo zame en zelo netipičen zapis. Če spremljaš  moje bloge ti je to že jasno, če ne pa naj še enkrat poudarim: Nisem zagovornik kratkoročnih in izključno estetskih ciljev, ko pride do ukvarjanja s svojim telesom. Prvič, ker so takšni projekti redko resnično uspešni, drugič, ker pogosto niso ravno zdravju prijazni in tretjič, ker se mi zdi nesmiselno spraviti se v red samo za en mesec, če se lahko za vedno.

Po drugi strani pa, vsak razlog, ki bo nekoga spodbudil k temu, da spremeni življenjski slog je dober. Če po koncu dopusta ugotovi, da je imel ves trud poleg vizualnih še druge pozitivne učinke pa itak odpiram šampanjec. Poleg tega ni nobene ovire, da bi vse te nasvete uporabljali tud dolgoročno.

Torej. Tale pomlad nas je prisilila k razmišljanju o trenutku, ko se bodo naše snežno bele nožice spet zabliskale v soncu. Vsi, ki ne bodo omedleli od prvega šoka bodo kritično obsojali naš novo pridobljeni celulit in ročke nad pasom (že vemo, čemu so namenjene, beseda ni za otroke). Brez panike, pripravila sem plan, projekt plaža 2019.

Gremo kar po pomembnosti:

1. KONSISTENTNOST

Klasika. Odločitev pade v soboto zvečer pred televizijo. V nedeljo se itak ne sme začet, bohnedaj, ampak v ponedeljek pa res. Zjutraj ob 5h iz postelje, prah s tenisk, eno urco teka, pa še par šprintov, če smo že tam. Kolena malo protestirajo, ker so zadnjič resno tekla na testiranju v 3.letniku srednje šole, ampak saj to mora malo bolet a ne? Za zajtrk super zdrav smuti iz špinače, za kosilo solatka brez prelivov s koščkom piščanca. Čeprav do konca službe mislimo samo še na hrano je treba po službi v fitnes za kako urco do dve.

Naslednji dan najprej ugotovimo, da bo treba kupit hojico, ali pa kar kakšno novo koleno. Musklfiber ne bo popustil do avgusta, ni šanse, da bo danes kaj od treninga. Tako se spravimo naslednjič v pogon šele v petek, en kratek hiit trening (sicer ga sovražimo, ampak baje je noro efektiven, čeprav se ti ob misli še dva dni bruha). Ker smo skoraj cel teden živeli od zraka (no, razen tiste pol torte, ker je bil napad lakote pač prehud), si lahko čez vikend pa ja malo privoščimo in (spet) pomažemo vse, kar je v kuhinji “nezdravega”, da lahko v ponedeljek začnemo znova.

Itak, da Maruša spet pretirava, ampak mislim, da smo se vsi malo ozrli čez ramo, kdo nas je videl prejšnji teden.

Predlog 1:

Treninga se loti počasi, ampak redno in prosim, loti se tudi gibanja izven tiste ene ure treninga. Dan ima še ostalih 23 ur, v katerih lahko narediš ogromno, morda z vidika porabe celo več, kot s povprečnim treningom. Odpovej se dvigalu, namesto na kavo pojdita s prijateljico na sprehod, parkiraj daleč od vhoda, če že nekam ne moreš peš ali s kolesom. Če narediš vsak dan samo pol ure treniniga (ali druge aktivnosti), jih imaš na koncu 4,5. Kolega iz zgornjega primera ima sicer enega ubijalskega in pol, ampak še vedno samo uro in pol aktivnosti. Seveda ne pravim, da ti ne priporočam treninga, daleč od tega. Strukturirani treningi bodo ključnega pomena, ampak so še drugi, veliki in preprosto manipulirani dejavniki.

Predlog 2:

Pri hrani si ne odreci kar naenkrat vsega, kar ti je do sedaj dajalo voljo do življenja, samo ker je ponedeljek. Naj demonstriram smiselnost zmernega odrekanja s strašno strokovnim, a resničnim dokazom.

Po resnični zgodbi:

Oseba, ki potrebuje dnevno za ohranjanje nespremenjene teže nekje 1900 kcal in si neizmerno želi shujšat:

• Ponedeljek: popoln jedilnik pariškega modela,  1500 kcal.
• Torek: vztraja, solata je lajf, 1600 kcal.
• Sreda: razpad sistema, ker pride lačna na službeno praznovanje, torte, prigrizki in alkohol nanesejo na 2800 kcal.
• Četrtek: nazaj na konju, zaradi slabe vesti še bolj strogo, 1450 kcal.
• Petek: drži se na nitki, pa še slabo vreme je, ampak se ne da, 1650 kcal.
• Sobota in nedelja: to itak ne šteje, ne? Poleg tega ji je cel teden dišalo VSE, česar ni smela, 2 x 2900 kcal. 

V seštevku: 14800 kcal, 2110 kcal v povprečju na dan, v celem tednu kar 1500 kcal preveč. To je za cel dan! In nesrečnica (ali nesrečnik) bo kljub hudim naporom s takim režimom pridobivala na teži. Če pa bi se samo vsak dan odrekla kakim 100 kcal presežka (to je dobesedno eno rebrce čokolade), bi bila konec tedna 700 kcal v minusu, kar je  dolgoročno že zelo lep primanjkljaj.

Več o podrobnostih energijskega ravnovesja pod točko 2 v naslednjem blogu, zaenkrat bi ti rada samo položila na srce:

“Bolje vsak dan prav dobro, kot štiri dni na teden odlično in tri nezadostno.”

                                                                                            avtor: Maruša

Imejte se radi, pa druge tudi malo.